INFOPEKA

STOP ANIMACIJA, ANIMAFEST IN STOPTRIK

Animafest Zagreb je eden izmed starejših in večjih festivalov animiranega filma v našem delu Evrope. Ponuja ogled tekmovalnega programa sodobne svetovne produkcije animiranega filma (ne glede na animacijsko tehniko), retrospektivo animiranih filmov, pa tudi prezentacije, predavanja, delavnice, razstave in pester spremljevalni program. Letos se je odvil med 4. in 9. junijem v večih kinematografih in drugih prizoriščih po Zagrebu. Udeležila sem se dveh festivalski dni, in sicer 8. ter 9. junija.

Prvi večer sem si ogledala animirani celovečerec This magnificent cake! v režiji Marca Jamesa Roelsa in Emme De Swaef. This magnificent cake! je antologija 5 različnih zgodb, ki se odvijajo v kolonialni Afriki. Spoznamo 5 svojstvenih likov, ki so med seboj le bežno povezani. Gre za preplet realnega in izmišljenega dogajanja, film je fuzija obeh svetov. Zgodbe so delno osnovane na resničnih dogodkih, veliko podob pa je nadrealno sanjskih. Avtorja filma sta sodelovala že pri kratkem animiranem filmu Oh Willy …, ki je prejel 80 mednarodnih nagrad, med njimi tudi Cartoon d’Or za najboljši evropski kratki film. Oba filma sta posneta v tehniki stop animacije [stop motion], ki je ena izmed starejših tehnik animiranega filma. Povezuje ju še nekaj skupnih točk - podobna estetika, katere avtorica je Emma De Swaef. Liki in scene so pri obeh v celoti izdelane iz volne, filca ter tekstila. Uporaba teh materialov še podkrepi sanjskost podob.

Ogledala sem si tudi razstavo Morgan's organs znanega angleškega režiserja in animatorja Roberta Morgana, ki večinoma ustvarja v tehniki stop animacije. Na razstavi je bilo možno videti Morganove risbe, slike in lutke oz. dele lutk iz njegovih najbolj znanih animiranih filmov. Na primer silikonske roke in glavo mačke iz The Cat with Hands (2001), bitje narejeno iz nohtov nožnih palcev in bitje, ki spominja na humanoidnega zajca, oba iz Bobby Yeah (2011). Filmi Roberta Morgana so zelo prepoznavni in pogosto groteskni, veliko likov je izdelanih iz silikona, ki je obdelan tako, da daje občutek mesenosti. Za svoje animirane filme je Robert Morgan prejel več kot 30 mednarodnih nagrad.

Njegove filme si je bilo mogoče ogledati tudi na eni izmed preteklih edicij mednarodnega filmskega festival StopTrik, ki od leta 2012 poteka v Mariboru in na Poljskem. Animafest Zagreb in StopTrik sta partnerska festivala. StopTrik je, za razliko od Animafesta, posvečen samo animiranim filmom, narejenim v tehniki stop animacije. Ponuja tekmovalni program svetovne produkcije stop animiranega filma zadnjih dveh let, panoramo in retrospektivo animiranih filmov, projekcije za otroke, pa tudi predstavitve avtorjev, razstave, delavnice in pester spremljevalni program. Delavnice animiranega filma so namenjene profesionalcem, pa tudi začetnikom, ki bi se želeli z animiranim filmom bolje spoznati. Delavnico vsako leto vodi drug znan animator, letos bo to Anglež Osbert Parker. StopTrik se bo odvil med 4. in 7. oktobrom 2018 v Salonu uporabnih umetnosti, Lutkovnem gledališču Maribor, GT22, galeriji K18 in še nekaterih mariborskih prizoriščih.

Avtorica: Brina Fekonja
Fotografija: Janez Klenovšek in Marko Makuc

22221995_10212755314891099_8777029315860296632_n.jpg
22339126_1657951817613593_2101770767250874551_o.jpg
Koyaa - Projekcija za otroke_4.jpg

KO SO PO MARIBORU VISELI PLAKATI "NAŠA SOCIALISTIČNA JUGOSLAVIJA"

»Uspelo nam je!« je bilo slišati utrujen glas po koncu zadnjega dogodka, ki smo ga izpeljale_i v okviru izobraževalnega cikla »Naša socialistična Jugoslavija«. Že kar nekaj časa je visela v zraku zamisel, da bi izvedle_i projekt, ki bi mlade in širšo javnost spodbudil k zanimanju in kritičnemu preizpraševanju o naši polpretekli socialistični zgodovini. Prav tako smo želele_i, da se mladi lotijo družbenih teorij, ki so povsem zanemarjene s strani šolskega ter medijskega prostora. Govorimo o socializmu in marksizmu. In res, z izvedbo petih kvalitetnih izobraževanj, dveh razstav, okrogle mize, tematskega sprehoda in kviza smo v sodelovanju z intelektualci_kami, aktivisti_kami in organizacijami izpeljale_i prvi izjemno uspešen tovrstni izobraževalni cikel v Mariboru. Celoten proces dela, ki je potekal več mesecev, nas je spodbudil, da smo se pobliže spoznale_i z deli avtoric_jev, ki znanstveno raziskujejo socializem (Marko Kržan, Rastko Močnik, Gal Kirn, Lev Centrih, Primož Krašovec, Tibor Rutar, Lilijana Burcar itd.). Pod drobnogled smo vzele_i tudi konferenco Oddogodenje zgodovine – primer Jugoslavije, ki je potekala oktobra 2007 v Ljubljani. Ključne ugotovitve konference so postale teoretična platforma na kateri smo gradile_i in izoblikovale_i cilje projekta.

Od 13. do 16. 6. so se v Muzeju narodne osvoboditve in v Pekarni Magdalenske mreže odvila predavanja, ki so jih izvedle_i sledeče_i govorke_ci: Rastko Močnik (Razpad Jugoslavije in ponoven vzpon kapitalizma v Sloveniji), Branislava Vičar (Cankarjevo pojmovanje kulture kot referenčna točka za partizansko kulturno revolucijo), Davor Konjikušić (Partizanska fotografija), Tina Podbevšek (Delavka v Tekstilni tovarni Novoteks) in Marko Kržan ((Ne)uspehi samoupravljanja v Jugoslaviji). Kvalitetno izvedena predavanja, so se posvetila temam kot so: jugoslovansko gospodarstvo, kultura, emancipacija, samoupravljanje, stečaji, Cankar in narodnoosvobodilni boj, fotografija kot metoda partizanskega boja, nacionalizem, družbeno prehranjevanje, delovni procesi, birokracija in tehnokracija, plan, samoupravne interesne skupine itd. Strokovno izvedena predavanja so se postavila po robu revizionistični zgodovini. Današnje selektivno predstavljanje prelomnega dogajanja, z opuščanjem temeljnih dejstev in razmerij, upravičuje izkoriščanje in zatiranje. Dovolj povedno je že to, da se pri Ivanu Cankarju izpostavlja zgolj njegova estetska vrednost, (ne)načrtno pa se zapostavlja, da je bil Cankar socialist. S predavanj smo dobile_i kvalitetno teoretično podlago za nadaljnjo praktično politično delovanje in morebitno kritično raziskovanje.

Tekom priprav na izobraževalni cikel se je ustvarila tudi ekipa, ki je delala na razstavi »Živimo s Titom?« in je preko javnega natečaja zbrala več kot 120 fotografij na katerih so bile podobe Josipa Broza – Tita. V navodilih je bilo izpostavljeno, da se na fotografiji mora videti tudi prostor, v katerem se nahaja maršal dandanes – in res, Titoti so se nahajali v garažah, kleteh, sušilnicah, zidanicah, v dnevnih sobah, pisarnah, gostilnah itd. Ljudje so nam začeli pošiljati tudi fotografije s kipi, šalčkami, knjigami in gramofonskimi ploščami na katerih so bile podobe Tita. Nekateri so nam poslali tudi kratke anekdote ali pojasnila, zakaj imajo Titota v svojih domovih. Žgoče debate o Titu so se odvijale tudi med ekipo ob pivu, še bolj zanimive pa so bile izjave mimoidočih, ko smo oblepile_i fasado Galerije K18 z velikimi papirnatimi tapetami, na katerih so bile podobe Josipa Broza. Otvoritve razstave, ki je potekala v petek, 15. 6. 2018 na Koroški 18, se je udeležilo več kot 50 ljudi. Drugi dan smo si ogledale_i še razstavo »Ranjeni in bolni – Partizanska saniteta v 4. operativni coni« v Muzeju Narodne osvoboditve. Zaradi tršega nemškega okupacijskega režima na slovenskem Štajerskem in Koroškem, so se na tem območju organizirale partizanske bolnišnice šele leta 1944. Partizani_ke so se pred tem zdravile_i pri kmetih, ki so jim zaupale_i. S prihodom 14. divizije na Pohorje pa se je pričela tudi organizirana gradnja bolnišnic, ki so delovala v popolni tajnosti. Okoli 95 odstotkov ranjenk_cev je bilo rešenih in ozdravljenih, kar predstavlja, glede na skromne možnosti, izjemen uspeh.

Poleg predavanj pa smo izvedle_i še tematski sprehod »Surov beton«, ki ga je vodil umetnostni zgodovinar Simon Žlahtič. Tekom sprehoda smo spoznale_i, da je bila socialistična arhitektura izjemno napredna, uvajala je številne inovacije v gradbeno industrijo. V primerjavi z današnjo je bila arhitektura odgovornejša do skupnega življenjskega prostora. Istočasno pa so potekale tudi priprave za izvedbo okrogle mize z Borislavo Vičar, predsednico odbora za aktivnosti mladih in Jožetom Vrhnjakom, predsednikom pokrajinskega sveta ZB za Podravje. Aktivista Združenja borcev za vrednote NOB Maribor sta kritično spregovorila o neofašizmu, borbenosti in apatičnosti med mladimi, spravi, vrednotah NOB in šolskem sistemu. Opozorila sta, da je danes vsakršen upor predstavljen kot nekaj slabega, in da so mladim vrednote, kot so solidarnost in tovarištvo, vse bolj tuje. Tako v učilnicah kot tudi v javnosti prihaja do selektivnega poročanja o pomembnih zgodovinskih dogodkih, posledično pa se zgodovina po letu 1945 označuje kot negativno, obdobje po letu 1991 pa kot svetlo obdobje ponovnega vzpona demokracije.

Izobraževalni cikel se je zaključil s kvizom o zgodovini Jugoslavije. Ob pisanju vprašanj za tri zgodovinske sklope (Kraljevina Jugoslavija, Jugoslavija med drugo svetovno vojno in Socialistična Jugoslavija), smo ob kritičnem prebiranju tudi zgodovinskih učbenikov, ugotovile_i, da je naša socialistična preteklost resnično predstavljena z vidika trenutne vladajoče ideologije, ki podpira protikomunistično histerijo. Na kvizu so sodelovale tri večje ekipe, ki so se tekmovanja lotile zelo resno. Naj izpostavimo zgolj dve vprašanji, ki sta na kvizu zmedli marsikoga: Kdaj se je prva Jugoslavija preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo in kako je Ivan Hribar storil samomor. Po kvizu je sledila zaslužena zabava.

Na tem mestu bi se rade_i še enkrat zahvalile_i direktorici Muzeja NO Maribor, Aleksandri Berberih-Slana za vso podporo in sodelovanje ter gospe Miri Grašič za izjemno vodenje po razstavi »Ranjeni in bolni«. Prav tako se zahvaljujemo vsem predavateljem_icam, gostom_jem in drugim sodelujočim.

Seveda pa ne bomo nikoli pozabile_i podpore pivovarne Komunajzer.

»Naša socialistična Jugoslavija« nam je dala nov zagon za nadaljnje delo. (R)evolucionarno korakamo naprej!

Avtorica: Tina Podbevšek
Fotografija: Pekarna Magdalenske mreže

Kviz.jpg
Pred kvizom.png
Ranjeni in bolni.jpg
SDK.jpg
Tito26.JPG
Tito28.JPG
ZZB NOB.JPG

ROSA ŠE VEDNO BOSA (ker je prekarka)

Festval «Rosa še vedno bosa (ker je prekarka)« je letos potekal v Mariboru že tretje leto. S festivalom smo želeli opozoriti, da je Slovenija pri vrhu držav EU po deležu delavk_cev, ki so zaposlene_i prekarno. Kar 70 odstotkov zaposlitev med mladimi in več kot 40 odstotkov vseh zaposlitev v Sloveniji predstavljajo prekarne oblike dela. Z aktivnostmi, ki smo jih izvedli v okviru izobraževalnega festivala, smo javnost, predvsem pa mlade, ki jih prekarnost najbolj zadeva, seznanili s problematiko prekarnosti in jih opolnomočili v tej smeri, da se bodo zavedali delavskih pravic in da bodo spoznali, na koga se obrniti ter kako se organizirati.

Ob obeležitvi 1. maja smo na mariborskem Trgu svobode organizirali javno prireditev z govorci_kami. Na dogodku so sodelovale_i posameznice_ki iz progresivnih organizacij, ki se vsakodnevno borijo s krivicami v družbi. Gre za organizacije, iniciative in sindikate, ki vedo, da bodo spremembe možne zgolj z aktivnim delovanjem na terenu. Na trgu so spregovorili: Karina Ditz (Sindikat poklicnih voznikov Slovenije), Jože Vrhnjak (Združenje borcev za vrednote NOB), Goran Lukič (Delavska svetovalnica), Boris Krabonja (UP-ornik), Urška Breznik (Pekarna Magdalenske mreže), Vesna Škornik (Iniciativa mestni zbor), Matej Križanec (Študentska Iskra), Ana Lah (Sindikat Mladi plus), Gregor Kašman (CEDRA) in Maja Bernik (Kolektiv PIZDA!). Govorke_ci so glasno in jasno povedali, da se moramo za pravice delavk_cev boriti vsi in to vsak dan, ne zgolj 1. maja. Zgolj skupaj bomo lahko ustvarili prihodnost, ki bo dostojna in pravična za vse.

Celotedenski cikel izobraževanj, ki so sledila 1. maju, smo pričeli s predavanjem aktivistk_ov Sindikata Mladi plus, ki so na Filozofski fakulteti UM predstavili raziskavo (sestavljeno iz dveh delov) iz leta 2018. Pri prvi anketi je sodelovalo 354 oseb, pri drugi pa 255 oseb. Z anketo so na podlagi 609 prejetih odgovorov uspeli analizirati izkušnje mladih z brezposelnostjo, poznavanjem pravic na trgu dela in oceno njihovega življenjskega položaja. Sindikat je izpostavil, da je pri samem osveščanju mladih, s čemer se aktivno ukvarjajo tudi na sindikatu, treba še veliko postoriti. S pomočjo raziskave so namreč ugotovile_i, da obstaja precejšnje nepoznavanje organizacij, ki se ukvarjajo s pomočjo mladim in zagovorništvom mladih. Prav tako obstaja precejšnje nepoznavanje delavskih in socialnih pravic, ki pripadajo (mladim) delavkam_cem, kar je še posebej zaskrbljujoče. Zavedati se svojih pravic je namreč ključno za opolnomočenje mladih in za vzpostavitev dostojnega dela za vse.

Nato smo v sredo, 23. 5., v art club & baru Wetrinsky gostile_i novinarja Lenarta J. Kučiča in novinarko Tanjo Pirnat spletnega neodvisnega medija Pod črto.  Pogovor je bil razdeljen na tri sklope, v prvem smo pobližje spoznavale_i neodvisni spletni medij, njegove začetke in vizijo, v drugem smo pod drobnogled vzele_i prekarnost in članke oziroma njihova poglobljena novinarska dela, v tretjem pa je sledil čas še za vprašanja publike. Predstavljeno je bilo sodelovanje z Investigate Europe in prispevki na temo vse večje prekarizacije dela in družbe v Evropski uniji, problematizirano je bilo rahljanje delovne zakonodaje in to, da so atipične oblike dela, ki so po krizi bile promovirane kot začasne, postale tipične in prej pravila kot izjeme. Dotaknile_i smo se tudi prisilnega samozaposlovanja in problematičnosti norminranih spjev ter dela na črno.

Dr. Karolina Babič je na predavanju, ki je potekalo na Filozofski fakulteti v Mariboru, spregovorila o zadružništvu kot alternativi za obstoječi gospodarski sistem. Zadružništvo je razvojna priložnost za kar se da vključujočo in pravično družbo ter kvalitetno življenje ljudi v različnih okoljih. Zadruge skrbijo za lokalni razvoj zapostavljenih območij, si prizadevajo za socialno vključitev ranljivih skupin, praviloma ne selijo proizvodnje na območja z nižjo ceno delovne sile ter so bolj trajnostno in trajno naravnane kot ostala podjetja. Po svetu je že več kot 250 milijonov ljudi zaposlenih v zadrugah, tudi v Sloveniji pa imamo bogato zgodovino zadružništva, število zadrug v zadnjih letih pa ponovno raste. Danes pri nas obstajajo nova zadružna podjetja, novi produkti, nova delovna mesta, nova lokalna in mednarodna povezovanja ter nove možnosti za razvoj. Zadruge so živa, delujoča alternativa.

V želji osvetliti prekarnost skozi kulturo smo organizirali dogodek Literarni večer na temo prekarnosti, ki smo ga ob prijazni pomoči Kud MLD lahko umestili v prostore Literarne hiše Maribor. Gostili smo tri mlade ustvarjalce pisane besede, med njimi Laro Paukovič, avtorico romana Poletje v gostilni, Toma Podstenška, avtorja mnogih izdanih kratkih zgodb in romanov (Ribji krik, Vožnja s črnim kolesom, Sodba v imenu ljudstva …) in Mišo Gams, performerko, kolumnistko in kritičarko.

Osrednja tema dogodka je bila prekarnost: prikazali smo jo kot motiv v literaturi, kot življenjsko realnost ustvarjalcev literature in kot pojav, ki ga moramo kot družba nagovarjati in ga preseči. Z avtorji smo po uvodoma prebranih odlomkih odprli vprašanja, ki se tičejo različnih socialnih tematik, ki se pojavljajo v njihovih delih. Dogodek smo sklenili ob neformalnem pogovoru in obloženi mizi.

Zadnji dogodek tedna se je odvil v dvorani Gustaf, kjer se je gledališka skupina Vse ali nič z zakonodajno forumsko predstavo na temo vse večje prekarizacije v Sloveniji končno predstavila tudi v Mariboru. Pred tem so gostovali v Varšavi, na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, FDV-ju, Kinu Bežigrad, Gromki in Ziferblatu Ljubljana. Negotove oblike dela so problematizirali tudi v veliki sejni dvorani Doma sindikatov. V Dvorani Gustaf se je forumske predstave udeležilo veliko obiskovalcev. Ugotovili smo, da se mladi večinoma ne zavedajo svojih pravic, saj jih delodajalec v primeru zaposlitve za nedoločen čas ne more kar tako odpustiti. Obenem smo lahko opazili, da med mladimi ni nobene razredne zavesti, zato kolektiven upor ni možen. Kljub temu so vsi prekarnost prepoznali kot problem, ki čedalje bolj obremenjuje delavce. Videli smo tri intervencije, ki so bile usmerjene v to, kako povezati delavce v skupnem boju za varna in dostojna delovna mesta. Pri vseh smo lahko opazili premike v razmišljanju, ki lahko vodijo h kolektivnemu uporu. Nato so gled-igralci ponudili predloge, ki jih je pregledala Sara Kosirnik iz Sindikata prekarcev, s katerimi bi odpravili vse bolj pogoste prekarne oblike zaposlitev. Sprejet je bil predlog, da se o delavskih pravicah začne poučevati že v osnovnih in srednjih šolah.

Avtorji: Ekipa Pekarna Magdalenske mreže

Fotografija: Maja Bernik in Jesús Fernández Santander

DSC_5981.JPG
IMG_5997.jpg
IMG_6049.jpeg
IMG_6062.jpg
IMG_6076.jpg
IMG_6249.jpg

SVET TIŠINE IN SVET PREKARJATA

Od 8. do 11. maja 2018 je v Varšavi na Poljskem potekalo že tretje mednarodno srečanje v okviru projekta LegiLab 4 Progress, znotraj katerega razvijamo metodo legislativnega oz. zakonodajnega gledališča. Srečanja smo se udeležili predstavniki štirih sodelujočih organizacij iz Škotske, Poljske, Italije in Slovenije. Srečanje je organizirala poljska organizacija Pracownia Inspiracji Społecznych, potekalo pa je večinoma v idiličnem okolju Chata Numinosum v velikem parku. Poletne temperature so omogočale sestankovanje na prostem, med drevjem, rastlinami in vevericami.

Tokratno srečanje je bilo pretežno produkcijsko-organizacijske narave. Na sestankih smo razpravljali o razdelitvi nalog tako za pripravo končne spletne publikacije kot glede prispevkov za izobraževalni film o zakonodajnem gledališču. Na srečanju smo določili tudi naslov za spletno knjižico, in sicer: ‘Beyond Performance, Experiences in Legislative Theatre’. Nekaj časa smo namenili tudi skupni evalvaciji delavnice jokeringa na prejšnjem srečanju v mestecu Casaltone v Italiji, ki jo je vodil  Armin Staffler. Strinjali smo se, da je bila predstavitev projekta »Mach mit! Es geht um uns!« (Take part! It's about us!) kot primer dobre prakse zakonodajnega gledališča sicer zanimiva, vendar podana v obliki poročanja, tako da je zmanjkalo časa za praktično nadgrajevanje veščin jokeringa.

Zadnji večer je bil namenjen predstavitvi prvih rezultatov dela partnerskih organizacij v lokalnem okolju. Predstavili sta se dve od predstav, ki nastajajo v okviru projekta LegiLab. Dogodek je potekal v ustanovi Wolske Centrum Kultury. Predstavili sta se predstavi poljske organizacije z naslovom Swiat nie do końca cichy (Ne povsem tihi svet), ki je nastala v sodelovanju z Ośrodek Szkolno-Wychowawczy dla Głuchych w Warszawie (Izobraževalno-vzgojni center za gluhe v Varšavi) in pa slovenska predstava Status quo na trgu dela gledališke skupine Vse ali nič iz lokalne partnerske organizacije Zavod Bob.

Obe predstavi sta vsaka na svoj način predstavljali komunikacijski izziv, le da je bila v primeru poljske to tudi tematika, ki so jo obravnavali. V njej so namreč nastopali gluhi in naglušni mladostniki, ki so skozi kratke prizore in osebnoizpovedne monologe predstavili težave, s kakršnimi se srečujejo gluhi v večinsko slišečem okolju. Videli smo lahko izključevanje, nerazumevanje okolice in neusposobljenost predvsem pedagoških delavcev za delo z gluhimi in naglušnimi. Težave s katerimi se srečujejo, so podobne tistim, s kakršnimi se osebe z motnjami sluha srečujejo tudi pri nas, le da se zdi, da je položaj na Poljskem še nekoliko slabši. Tako na primer v šolah ne smejo uporabljati znakovnega jezika.

Predstava je bila živa in zanimiva, popestrili so jo tudi z interaktivnim prikazom igre gluhi telefon. Izkazali so se mladi nastopajoči, ki so nastopili doživeto in energično in tako nazorno predstavili obravnavano tematiko. Publika, ki so jo, roko na srce, večinoma sestavljali ljudje, ki se jih je tematika bodisi osebno ali poklicno tikala, je izkazala veliko zanimanja in je budno spremljala dogajanje. Predstava je mišljena kot forumska, vendar so, ker je šlo za prvi javni prikaz, tokrat forumski del omejili na diskusijo. Slišali smo lahko še veliko drugih izkušenj in mnenj o tem, kako bi kazalo ukrepati, da bi se položaj gluhih izboljšal. Zaradi tega se je prestavitev nekoliko zavlekla.

Po premoru je sledil prikaz slovenske predstave. Besedilo smo sicer prevedli v angleščino, projecirali pa smo tudi nadnapise v poljščini. Kljub temu pa se zdi, da je jezikovna bariera povzročala kar nekaj težav. Videlo se je tudi, da je publika že nekoliko utrujena po prvi predstavi, povrh vsega pa se je tudi čas z načrtovane ure in pol skrajšal na vsega slabo uro. Nastopajoči so bili odločeni prikazati celoten proces zakonodajnega gledališča, kar je bil v tako kratkem času pravi izziv.

Kljub temu se je posrečilo. Tematika prekarnega dela je, kot povsod, tudi na Poljskem še kako aktualna. V igranem delu smo videli glavno junakinjo Špelo v kočljivem položaju, ko so jo v službi postavili pred izbiro, da ustanovi lasten s.p. in sodeluje naprej kot zunanja izvajalka, ali pa jo odpustijo. Špela nato išče še druge možnosti, kako preživeti sebe in hčerko, vendar so vse opcije slabe in vključujejo bodisi prekerno ali pa celo delo na črno. Potem smo videli dve intervenciji, eno bolj teoretične narave, drugo pa bolj praktično, ko je gled-igralka skušala opolnomočiti lik zatiranke, da se bolj odločno odzove na težave in se poda na pot aktivizma. Na podlagi predlogov za zakonske spremembe, ki jih je tekom predstave pisala publika, je metabolična celica izbrala en predlog, ki bi bil primeren za nadaljno obdelavo.

Zaradi časovne stiske je bil prikaz procesa zakonodajnega gledališča nekoliko shematičen. A ker je predstava namenjena spreminjanju položaja prekercev in delovne zakonodaje v Sloveniji in je bila tu mišljena zgolj kot prikaz postopka, to ni bilo tako moteče. Vsekakor pa zakonodajno gledališče predstavlja velik izziv, posebej pri prenosu zakonskih predlogov dejanskim odločevalcem in tako v uradni zakonodajni postopek.

Avtorica: Barbara Polajnar

Vir in foto: Pekarna Magdalenske mreže, Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA

32231145_2091799747766494_3751437299200557056_n.jpg
32238404_2091799441099858_4226573175921573888_n.jpg

PO 1. MAJU SE BOJ NADALJUJE

Napetost je z vsakim dnevom vse bolj naraščala, ko smo vsi z veseljem in rahlo nervozo pričakovali 1. maj – praznik, ki ga delavke_ci na naših tleh praznujejo že od konca 19. stoletja. 1. maj je v prvi vrsti dan, ko se spomnimo borbenih dni delavskega razreda, ki se je na življenje in smrt boril za boljše življenjske in delovne pogoje, za svoje socialne in politične pravice, za resnično demokracijo. Gre za praznik, ko se moramo delavke_ci povezati in glasno opozoriti na vse bolj zaskrbljajoče razmere v naši družbi. In tokrat smo tudi mi glasno opozorili na to, da mora imeti sleherna oseba pravico do dostojnega in mirnega življenja. Zavedamo se, da boja še zdaleč ni konec, in da smo mi po dolgem času generacija, ki bo živela slabše od svojih staršev. V Sloveniji v revščini danes živi 50 TISOČ otrok, vsega skupaj pa že več kot 280.000 ljudi. V revščini živi tudi že vsak šesti upokojenec oz. upokojenka. Na samem dnu pa životarijo ljudje, ki jih kot družba zavračamo in se jih sramujemo. So odraz nizkotnosti in popolne nehumanosti naše družbe, ki se hinavsko pretvarja, da je vsesprejemajoča in razvita. Govorimo o migrankah_ih, romkinjah_ih, brezdomkah_cih - marginaliziranih skupinah. S takšnim nevzdržnim stanjem je treba prekiniti!

Na dogodku so sodelovale govorke_ci iz progresivnih organizacij, ki se vsakodnevno borijo s krivicami v družbi. Gre za organizacije, iniciative in sindikate, ki vedo, da bodo spremembe možne zgolj z aktivnim delovanjem na terenu. Na trgu so spregovorile_i: Karina Ditz (Sindikat poklicnih voznikov Slovenije), Jože Vrhnjak (Združenje borcev za vrednote NOB), Goran Lukič (Delavska svetovalnica), Boris Krabonja (UP-ornik), Urška Breznik (Pekarna Magdalenske mreže), Vesna Škornik (Iniciativa mestni zbor), Matej Križanec (Študentska Iskra), Ana Lah (Sindikat Mladi plus), Gregor Kašman (CEDRA) in Maja Bernik (Kolektiv PIZDA!).

Ključno sporočilo dogodka je bilo to, da odločno zavračamo družbo, v kateri imajo eni vse, večina pa se bori z revščino in katastrofalnimi delovnimi pogoji ter se sramuje svoje nesreče. Da ne želimo živeti v sistemu, kjer vladajo pohlep, revščina, izkoriščanje, nedostojno delo, seksizem, homofobija, sprevržen nacionalizem in rasizem. Mi se borimo za drugačen svet! Tako smo 1. maja glasno povedali na Trgu svobode, da ne pristajamo na vse hujše razmere v naši državi in da se bomo hrabro borili naprej. V znak upora smo vzdignili rdeče zastave in iz zvočnikov je zadonela delavska himna – Internacionala – pesem upora.

Avtorica: Tina Podbevšek
Fotografija: Kaja Vidovič

Projekt sofinancira Urad Vlade RS za komuniciranje v okviru prizadevanj za ozaveščanje mladih o problematiki prekarnega dela.

Vsebina izraža mnenje avtorja in ne predstavlja uradnega stališča Vlade Republike Slovenije.

Vir in foto: Pekarna Magdalenske mreže, Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA

DSC_5981.JPG
DSC_6042.JPG

8. MAREC– MEDNARODNI DAN BORBENIH ŽENSK

Kolektiv PIZDA, ki deluje pod okriljem Pekarne Magdalenske mreže, je tudi letos organiziral cikel javnih dogodkov ob 8. marcu – mednarodnem dnevu žensk. Na štirih različnih lokacijah (Pekarna Magdalenske mreže, Filozofska fakulteta Maribor, Glavni trg in Narodni dom Maribor) so izvedli dve predavanji, javne govore in gledališko predstavo. S ciklom dogodkov so javnost želeli opozoriti na vse večjo izkoriščanje delavnih ljudi, še posebej delavnih žensk v kapitalističnem sistemu.

Danes smo priča ponovnemu ukoreninjanju kapitalističnega režima. Revščina duši tako mlado kot staro. Manjšina se bogati, medtem ko se vse več delavk_cev spopada s slabšanjem delavnih razmer, mizerno plačo in še mizernejšo pokojnino. Prekarno delo je nadomestilo delo za nedoločen čas, vse več ljudi dela na črno, vse več nas živi v strahu, da bomo izgubile_i še ta skromni zaslužek in pristale_i na cesti. Večina mladih ne vidi prespektive in se vse bolj pogreza v brezdelje, apatijo in intelektualno mrtvilo. Stari dobri kapitalizem, ki nam je bil predstavljen kot edina alternativa, se počasi, a temeljito razrašča v vse sfere našega življenja ter si podreja večino političnega in družbenega dogajanja. Nekatere_i še vedno vztrajajo, da jo to najboljši sistem, kar jih je, čeprav so že naše babice in dedki vedeli, da kapitalizem prinaša družbeno nepravičnost, in sicer bogastvo peščici, životarjenje pa vsem ostalim. Kljub vsemu kapitalizem ostaja dominantni model. Njegove samouničujoče težnje elita rešuje tako, da vso iracionalno breme prelaga na pleča delovnih ljudi oziroma celotnega prebivalstva. Odpravljanje socialne države, zniževanje dohodkov, več dela za manj plačila, odpravljanje pravic iz dela, vpeljevanje negotovih in atipičnih oziroma prekarnih oblik zaposlitev, brezposelnost, uničevanje javnega šolstva, javnega zdravstva, javnega pokojninskega sistema, vse večja revščina, izkoriščanje in onesnaževanje okolja – so posegi, ki vplivajo na vse.

Obe predavanji, “Liberalni in socialistični feminizem” ter “Kruha in vrtnic”: Reprezentacija 8. marca v slovenskih tiskanih medijih, sta opozorili na umetno ustvarjanje antagonizma med spoloma v kapitalističnih družbenih odnosih in na preusmišljenje prvotne ideje osmega marca. Na javnem dogodkom “Spomni se naših bic, ki so imele več pravic”, ki se je odvijal na Glavnem trgu, so različne iniciative, organizacije in posameznice_ki (Iniciativa mestni zbor, Za živali!, Regionalni odbor Mladi plus Podravje, Pekarna Magdalenske mreže, Center za družbeno raziskovanje, EVS prostovljke_ci itd.) spregovorile o vse večjem izkoriščanju, nasilju in diskriminaciji v kapitalistični družbi. V večernih urah pa so akterke_ji kolektiva ZIZ na odru Narodnega doma uprizorile_i gledališko predstavo z naslovom Ema, ki temelji na istoimenski drami političnega aktivista Howarda Zinna.

Cikel dogodkov je opozoril na problematiko oživljanja konzervativnih idej o ženskah, družinah, spolnosti in delu. V kapitalističnih družbenih odnosih se ženske potiska v sfero doma, kjer je njihova naloga, da brezplačno opravljajo reproduktivna dela, torej življenjsko vzdrževanje, varstveno delo in oskrbovanje in tako skrbijo za vzgojo, nego in varstvo otrok, starejših ter bolnih. Posledično ženske niso zaposlene za polni delovni čas, imajo nižjo plačo in le polovično plačane prispevke. Z opravljanjem reproduktivnega dela in z zaposlitvijo za polovični delavni čas so ženske izpostavljene trajni finančni nestabilnosti. Za odrasle ženske, ki so hkrati še matere, se tako predpostavlja, da imajo partnerja ali družinskega člana, ki finančno skrbi za njih. Ekonomska neodvisnost pa je glavni pogoj, da se ženske lahko družbeno udejstvujejo.

Kolektiv PIZDA! je ob dogodku zapisal: “Naši nazori in trenutna situacija nam jasno kažejo, da je osvoboditev žensk lahko samo rezultat drugačnega gospodarskega sistema in nove družbene ureditve.”

Avtorica: Tina Podbevšek
Fotografija: Jesús Fernández Santander, Kaja Fiedler in Marek Šurkala

blog1.jpg
blog2.jpg
blog3.jpg
BLOG4.jpg

PO EVS-U…

Moje ime je Lucija. V lanskem letu sem opravljala evropsko prostovoljsko službo (EVS) v manjšem mestu Weingarten, v Nemčiji, natančneje v dnevnem varstvu zavoda IWO, v katerem dneve preživlja več kot 200 uporabnikov, torej ljudje z motnjo v telesnem in/ali duševnem razvoju.

Še ne dolgo nazaj sem se tudi udeležila letnega srečanja EVS prostovoljcev v Strunjanu, kjer smo vikend posvetili vrednotenju celotne EVS izkušnje. Kljub temu, da me pozitivne posledice EVS-a spremljajo vsak dan odkar sem se vrnila nazaj v Slovenijo, je bilo vseeno zelo koristno slišati pozitivne zgodbe drugih prostovoljcev, pa tudi tiste malo manj prijetne…

Ljudje me namreč pogosto sprašujejo kaj mi je EVS sploh prinesel. Zakaj tako visoko vrednotim to izkušnjo in zakaj zdaj gledam drugače nase, na svet, na življenje. EVS namreč ni samo prostovoljno delo oz. čas, ki si ga pripravljen ponuditi nekomu, ki ga potrebuje. EVS je veliko več. Je leto spoznavanja, učenja, poguma, joka, smeha, izkušenj, jeze, slabe volje, dobre volje, potovanj, pogrešanja, izzivov, dogodivščin, presenečenj in predvsem odraščanja. Naučila sem se seveda tudi precej nemščine in pridobila pomembne izkušnje na področju dela, saj študiram psihologijo. Z uporabniki smo dosegli vse cilje, ki smo si jih zadali in se ob tem neverjetno zabavali. Poudariti pa moram, da sem se naučila ogromno o sami sebi in to je tisto, kar je, po mojem mnenju, največ vredno. Spoznala sem kaj želim v življenju početi, kakšne ljudi želim imeti ob sebi in česa sem sposobna. Ni namreč lahko oditi za 12 mesecev v tujo državo, v tuje stanovanje s tujimi ljudmi, v tujo kulturo s tebi relativno nepoznanim jezikom. Je velik izziv, priznam. Je pa tudi neverjetna izkušnja, ki ti spremeni pogled na življenje, življenje samo in odpre kakšna do takrat zaprta vrata.

Morda se sprašujete kaj pa jaz počnem, odkar sem zaključila svoj EVS projekt. J Opravljam magistrski študij psihologije na Dunaju, kar je definitivno novo poglavje v mojem življenju in seveda neposredno prepleteno z vsem tem, kar sem se v enem letu evropske prostovoljne službe naučila.

Zakaj ne poskusiš še ti? Se splača, pa še zabavno je … J

Lucija Polenek

evs.JPG
evs1.JPG
evs2.JPG

Rosina šola delavskih pravic za mlade - Zadruge, 13. 12. 2017, Tretja gimnazija

Zadnje predavanje, ki ga je v okviru ROSINE ŠOLE DELAVSKIH PRAVIC ZA MLADE (3. letnik) 13. 12. 2017 na Tretji gimnaziji izvedla Karolina Babič, je bilo posvečeno ZADRUGAM!

Zadruga je najprej združenje oseb, hkrati pa tudi podjetje v skupni lasti in soupravljanju članov. Zadruga ni kapitalska družba, ampak je članska organizacija. Tu odločajo osebe po principu “en član en glas”, ne odločajo kapitalski deleži. Zadruge ne moreš preseliti v tretji svet ali je prodati tretji osebi, ker članov, torej oseb, ki tvorijo njeno substanco, ne moreš poslati po kanalih bančnih transakcij. Zadruga je način, kako skupina oseb odgovarja na svoje skupne potrebe, je orodje in orožje skupnosti, ki hoče skrbeti sama zase. Orodje za gradnjo sveta in orožje za stražo in obrambo pred brezobzirno rastjo kapitala.

- Na svetu je 270 milijonov ljudi zaposlenih v zadrugah;

- v Evropi je več kot 130.000 zadružnih podjetij;

- vsak peti Evropejec-ka je član_ica kake zadruge;

- V Evropi je 4 milijone ljudi zaposlenih v zadrugah.

rosina 20.12..jpg

Gledališki performans Calais Calais, 12. 12. 2017, GT22

Z uprizoritvijo dnevniških zapisov Calais, Calas, ki orisujejo travmatične izkušnje v begunskem centru Calais iz leta 2014, je letos naša organizacija obeležila mednarodni dan prostovoljstva (5. 12. 2017). Performans je ponudil tri različne interpretacije iz treh različnih držav – Slovenije, Grčije in Francije - držav z različnimi izkušnjami v zvezi z begunkami_ci. S telesom, zvokom in podobami je predstava oživela izkušnje aktivistk_ov in tako nagovorila mariborsko občinstvo tudi o porastu policijskega in neofašističnega nasilja v Evropi.
Dnevniški zapisi Calais, Calais, ki so izvirno napisani v nemščini, so bili ob tej priložnosti prevedeni tudi v slovenščino. Na voljo so bili tudi obiskovalkam_cem predstave, ki so svoj prostovoljni prispevek lahko namenili skladu Calais Migrant Solidarity.

foto: Janez Klenovšek

CANAIS 1.jpg
CANAIS 2.jpg
CANAIS 3.jpg
CANAIS.jpg

Rosina šola delavskih pravic za mlade – Sašo Furlan: “O postfašizmu”, 29. 11. 2017, Tretja gimnazija

Z zatonom socializma konec 80-ih let 20. stoletja, ki je posledično prinesel tudi zaton egalitarističnih idej, se je v sodobni družbi ponovno povzpel pomen rasne, etnične in kulturne pripadnosti. To nam kažejo tudi sodobni politični konflikti v Evropi: vojna v Ukrajini, trenja v Španiji, od katere se želijo osamosvojiti Baski in Katalonci, referendum o samostojnosti Škotske itd. Madžarski filozof Gáspár Miklós Tamás ugotavlja, da pa pri tem ne gre zgolj za nacionalizem, temveč za etnicizem, katerega glavni cilj je obramba etnično, kulturno in jezikovno homogene skupnosti v določeni državi – to pomeni, da vsi prebivalci neke države več niso opravičeni do državljanstva in državljanskih pravic, saj so te rezervirane zgolj za etnično večino. Takšno politično ureditev, v kateri državljanstvo postane privilegij, je Tamás poimenoval postfašizem. Predavatelj Sašo Furlan je izpostavil, da pri postašizmu ne gre zgolj za podobnost z italijanskim in nemškim fašizmom iz 30-ih in 40-ih let 20. stoletja, saj lahko le-ta učinkovito deluje brez dučeja, führerja ter rjavo- in črnosrajčnikov.

furlan1.jpg
furlan2.jpg

Rosa še vedno bosa (ker je prekarka), 15. - 21. 11. 2017

Za nami je uspešno izveden drugi cikel "Rosa še vedno bosa (ker je prekarka)".

Gre je nadaljevanje lanskoletnega projekta Rosa je bosa, ki si prizadeva za ozaveščenost mladih glede naraščajočih prekarnih (atipičnih) oblik dela in kratenju delavskih pravic. Z dogodkom smo ozaveščali mlade, kajti zgolj s politično participacijo lahko spremenimo družbo, ki postaja negotova, razlike med revnimi in bogatimi pa skokovito naraščajo. Rosa še vedno bosa je potekala na Filozofski fakulteti v Mariboru, saj se v akademskem prostoru problemov prekarnosti in vse večje brezposelnosti še vedno ne naslavlja, čeprav so negotove oblike zaposlitev po končanem študiju prihodnost večine študentov in realnost mnogih profesorjev.

rosabosa1 5.12..jpg

V okviru dogodka smo izvedli:

 

1. Delavnica Dostojno vs. prekarno delo , 15. 11. 2017, FF MB,

Na delavnici so udeleženci spoznali razlike med različnimi zaposlitvenimi pogodbami in nadalje razmišljali o dimenzijah varnosti, socialnih in delavskih pravicah.

IZVAJALEC: Želimir Stanić, Robert Štebej in Marko Hrovat, Sindikat Mladi plus

rosabosa mladi plus.jpg

2. Delavnica: O delavskih pravicah skozi kritično pismenost ,16. 11. 2017, FF MB

Kaja Fiedler, Tina Podbevšek, Pekarna Magdalenske mreže

3. Raziskovalno in analitsko o delavskih gibanjih , 20. 11. 2017, FF MB

Na predavanju so mladim najprej predstavili in razblinili nekaj mitov sodobne zaposlovalne politike, v drugem delu so bile predstavljene različne strategije za uspešno organiziranje zaposlenih v podjetjih.

IZVAJALEC: Anita Tolić, Gregor Kašman, Andraž Mali, CEDRA

rosabosa cedra.jpg

4. Predavanje Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe, 21. 11. 2017, FF MB

Na predavanju je profesorica predstavila, kako je socializem uspešno udejanil možnosti za emancipacijo žensk in ustvaril kolektivno družbeno pravičnost. Mladi so spoznali, da pogospodinjenje žensk vodi v naraščanje neenakosti med moškimi in ženskami ter tudi med ženskami samimi. Znotraj kapitalizma ni mogoče govoriti o enakopravnosti spolov.

IZVAJALKA: dr. Lilijana Burcar

rosabosa lilijana burcar.jpg

5. Okrogla miza Glasno o prekarnosti , 21. 11. 2017, FF MB

Okrogla miza je bila v prvi vrsti namenjena študentom na Filozofski fakulteti, saj je zaradi vse večje brezposelnosti večina prvih zaposlitev mladih prekarnih. Govora je bilo o tem, kako so se ob vstopu na trg dela soočili s prekarnimi zaposlitvami. Delili so lastne zgodbe in izpostavili problematiko, ki jim onemogoča ali jim je onemogočala, da bi se lažje finančno osamosvojili. Gostje in gosti so govorili tudi o naslavljanju problematike prekarnosti med študijem na fakultetah, o vlogi ZRSZ in povezovanju oziroma organiziranju mladih.

IZVAJALCI: Tomaž Podbevšek (moderator), Ana Lah (študentka slovenščine in pedagogike), Eva Krajnc (dipl. prof. slovenščine in angleščine), Nina Roškar (dipl. etnologinja in kulturna antropologinja) in Filip Harnik (študent politologije).

rosa bosa okrogla miza.jpg

6. Forumska gledališka predstava Delovno mesto: novinar, 21. 11. 2017, Dvorana Gustaf

Forumsko predstavo Delovno mesto: novinar so kot eno izmed tehnik gledališča zatiranih sooblikovali mladi v okviru večmesečnega usposabljanja Ziz – zatiralci in zatirani in jo za ponovno uprizoritev v okviru našega dogodka še nadgradili. Z uporabo različnih tehnik in načel gledališča zatiranih želijo predstaviti možne probleme in opolnomočiti mlade.

IZVAJALKE_CI: Udeleženke_ci usposabljanja ZiZ – zatirani in zatiralci (Rebeca Jazbinšek, Sofia Papatsimpa, Coline Laboulais, Izidor Gavez, Primož Časl, Borislav Gacanovič in Tomaž Podbevšek).

rosabosa predstava-1.jpg

7. Koncert LYNCH, 21. 11. 2017, Dvorana Gustaf

Bend je preigraval drzne izpeljanke kitarskega žanra med stoner rockom in noisome z dodatki pop senzibilitete in je bil odlična izbira za zaključek cikla predavanj in delavnic.

rosabosa lynch.jpg

Rosina šola delavskih pravic za mlade – Rastko Močnik: »Kaj je kapitalizem«, 22. 11. 2017, Tretja gimnazija

Številni nas prepričujejo, da živimo v družbi, kjer lahko zgolj trg koordinira družbene dejavnosti. Očitno je, da ves čas prihaja do različnih oblik sodelovanja med kapitalom in državo, pri katerem slednja igra ključno vlogo regeneriranja kapitalistične plenilske narave. V naravi kapitalizma je neskončna akumulacija kapitala, ki se nam prikazuje kot nenehen lov za profitom.  Predavatelj, Dr. Rastko Močnik, redni profesor sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je predstavil, da konkurenčni lov ne traja v nedogled, saj mehanizmi konkurence samodejno ustvarjajo monopole. Vzponi in padci, ki se kažejo kot krajše ali dalješ krize kapitalizma, so samouničujoča težnja kapitalističnega sistema, ki jo vladajoči razred rešuje tako, da iracionalno breme prenese na delovne ljudi, na celotno prebivalstvo in periferijo. Od kapitalizma si mladi lahko obetamo zgolj gospodarske krize z vse hujšim napadom na delavske pravice in socialno državo. Kapitalizem povzroča vse večjo revščino, jemlje kakršnokoli dostojno prihodnost delavskemu razredu, popolnoma razkrajo družbo, ropa naravne vire, uničuje okolje, povzroča vojne in vpeljuje boj vseh proti vsem.

mocnik.jpg

Spet straši PIZDA! (s svojo 10. številko), 3. 11. - 10. 11. 2017, Tretja gimnazija

Kolektiv PIZDA! je avtonomna prostovoljska skupina znotraj Pekarne Magdalenske mreže, ki aktivno deluje že trteje leto. V tem času so izdali že deset številk fanzina, organizirajo pa tudi dogodke, predavnja, javne intervencije in snemajo radijsko oddajo na valovih Radia MARŠ. Ob izidu 10. številke so v Vetrinjkem dvoru razstavili izbrane članke, kolaže, fotografije, slike itd. Na dogodku je sodeloval tudi profesor Rajko Muršič, ki je obiskovalcem predstavil pomen izdajanja alternativnega zina. Razstava je bila odprta ves teden.

pizda1 5.12..jpg
pizda2 5.12..jpg
pizda3 5.12..jpg

Usposabljanje mladih za pomoč vrstnikom za prostovoljce MISC INFOPEKA v šolskem letu 2017/2018, 9. 10. in 25. 11. 2017

Za kakovostno izvedbo organiziranega prostovoljskega dela v organizaciji Pekarna Magdalenske mreže smo izvedli več usposabljanj in srečanj. Na uvodnem usposabljanju smo mladim na kratko predstavili zgodovino delovanja naše organizacije in pretekle projekte. Podrobno smo predstavili namen in področja delovanja naše organizacije. Še posebej smo se osredotočili na program »Prostovoljsko delo mladih za mlade » in mlade seznanili s splošno idejo prostovoljskega dela v naši organizaciji. Sledilo je usposabljanje s strani Slovenske filantropije,  Združenje za promocijo prostovoljstva, kjer so se mladi seznanili s pomenom prostovoljskega dela v družbi, s procesom organiziranega prostovoljstva, s pravicami in odgovornostjo prostovoljcev in prostovoljske organizacije ... Nadaljnjo so sledila strokovna srečanja za posamezna prostovoljske skupine (Pekarna DOBIŠ DAŠ, Brezmejni svet, Stopinje mesta, Kolektiv PIZDA! in Nudenje brezplačne učne pomoči). Omenjene skupine naučeno že s pridom uporabljajo v akciji. V mesecu novembru pa sledi usposabljanje na področju skupinske dinamike in komunikacije.

infopeka 20-11-2.jpg
infopeka 20.11..jpg

 

Rosina šola delavskih pravic za mlade – Primož Krašovec: »Delovna sila in tehnologija, 9. 11. 1017

V okviru Rosine šole delavskih pravic za mlade smo v četrtek, 9. 11. 2017, na FF gostile_i profesorja Primoža Krašovca, ki je spregovoril o tem, ali bo današnja družba lahko prenesla emancipacijo kapitala. Kakšno vlogo bo v prihodnosti imela umetna inteligenca glede na dojemanje družbenega odnosa do dela in delavke_ca?

rosina šola 11-12- 2.jpg
rosina šola 20.11.jpg

 

Rosina šola delavskih pravic za mlade: Samoorganiziranje delavk_cev, študentk_ov in prebivalk_cev, 26. 10. 2017

Za nami je drugi dogodek v okviru Rosine šole delavskih pravic za mlade III. letnik. Na okrogli mizi, ki smo jo izvedli v četrtek, 26. 10. 2017 v MISC INFOPEKA,  so aktivistke_i predstavili svoje aktivnosti in izzive, s katerimi se soočajo. Z nami so bili Gregor Kašman (CEDRA), Matej Križanec (študenstka ISKRA), Irfan Beširević (Civilna iniciativa izbrisanih), Cilka in Maja Šušteršič (Iniciativa mestni zbor) ter Matevž Hrženjak (Kolektiv PIZDA!).

rosina šola1.jpg
rosina šola 2.jpg
rosina šola 3.jpg
rosina šola 4.jpg

Moč odločanja je v rokah ljudi, 26. 9. - 29. 9. 2017, Active Inquiry Škotska 

Prvo 3-dnevno srečanje je potekalo od 26. do 29. septembra 2017 na Škotskem, srečanja so se udeležili mladinski delavci in mladi, po trije iz vsake organizacije iz Slovenije, Italije, Poljske in Škotske. Namen srečanja je bilo v prvi vrsti dogovarjanje praktičnih in logističnih zadev, ki so še potrebne glede projekta, pregled časovnice projektnih aktivnosti (proces monitoringa in evalvacije, diseminacijske aktivnosti), uskladitev projektnih aktivnosti med partnerskimi organizacijami in gradnja zaupanja pri komunikaciji. Glavni poudarek srečanja je bil na snovanju filma, zato je bil tudi večji del namenjen snovanju in načrtovanju scenarija, snemanja in drugih tehničnih vidikov filma. V teh treh dneh so bile s strani škotske organizacije organizirane tudi praktične delavnice dramaturgije v zakonodajnem gledališču.

Namen projekta LegiLAB 4 Progress, znotraj katerega sodelujemo štiri organizacije iz Škotske, Poljske, Italije in Slovenije, je mladim in mladinskim delavkam_cem približati Zakonodajno gledališče. Zakonodajno gledališče, ki je v Sloveniji še precej neznana metoda, je eden izmed Boalovih zadnjih projektov, ki ga je razvil v Braziliji v času svojega mandata, v letih od 1993 do 1997. Ko je bil Augusto Boal mestni svetnik, je bilo v Riu de Janeiru spremenjenih kar 20 zakonov.

S pomočjo Zakonodajnega gledališča bomo organizacije iz Škotske, Poljske, Italije in Slovenije skušale organizirati različne skupine ljudi, s katerimi delujemo v svojih lokalnih okoljih, da izrazijo svoje zakonodajne potrebe. Na Škotskem bodo metodo zakonodajnega gledališča vzpostavljali_e s tremi ciljnimi skupinami: ženskami, ki so žrtve nasilja v družini, odvisnicami_ki od drog in ljudmi, ki so stigmatizirani zaradi duševnih bolezni. Italijanska organizacija se bo posvetila priseljenski zakonodaji, ki izključuje migrantke_e iz vseh področij človekovega življenja, odpravljanju diskriminacije in vključevanju migrantk_ov v lokalno skupnost. Poleg odprave kulturnega rasizma bodo znotraj svoje lokalne skupnosti stremeli_e tudi h krepitvi zavesti o skupni odgovornosti za okolje in boju proti nasilju nad ženskami. Ker družbe pogosto »pozabljajo«, da so njen sestavni del tudi osebe s posebnimi potrebami, bo poljska organizacija z metodo zakonodajnega gledališča opozarjala na segregacijo gluhih in naglušnih otrok. Na Poljskem za gluhe in naglušne otroke znotraj šolskega sistema niso predvideni posebni izobraževalni programi, ki bi potekali v znakovnem jeziku, zato so otroci s posebnimi potrebami diskriminirani v primerjavi z ostalimi. Naša organizacija pa se bo ukvarjala s problemom prekarnih delavk_cev (v Sloveniji je 70 % mladih prekarno zaposlenih) in spodbujanjem samoorganiziranja v Mariboru, kjer že skoraj pet let delujejo zbori samoorganiziranih četrtnih in krajevnih skupnosti, ki si prizadevajo za neposredno vključevanje prebivalk_cev v procese odločanja o mestu. Naj omenimo, da iz Brazilije (natančneje iz mesta Porto Alegre) izvira tudi participatorni proračun, ki je učinkovita metoda vključevanja prebivalk_cev v odločanje o javnih sredstvih, za katerega si že več let prizadevajo tudi samoorganizirane četrtne in krajevne skupnosti v Mariboru.

Boal je pred nekaj več kot dvajsetimi leti želel z Zakonodajnim gledališčem spodbuditi občane_ke k politični participaciji in dialogu z odločevalci_kami. Verjel je, da so prebivalci_ke tisti_e, ki bi morali_e odločati o družbenih vprašanjih, ne pa vladajoča elita. Če bi bili_e občani_ke vključeni_e v procese odločanja, bi se obenem tudi bolj angažirali_e, da bi se zakoni zares uresničevali.

Na prvem mednarodnem srečanju partnerskih organizacij, ki smo se ga od 26. do 29. septembra udeležile vse štiri organizacije v Edinburgu, so se porajala številna vprašanja, kako se lotiti Zakonodajnega gledališča. Prvi dan je bil namenjen formalnim obveznostim, saj je bilo treba natančneje zastaviti plan dela (projekt traja od junija 2017 do septembra 2018), si razdeliti_e naloge in se dogovoriti_e glede scenarija za film. Namen kratkega, okrog 20 minut dolgega filma, katerega koordinatorji_ke bodo aktivisti_ke iz Poljske, je promoviranje Zakonodajnega gledališča kot orodja za spodbujanje politične participacije. Ker je film medij, ki je bližje mladim, je njegov namen spodbuditi tudi mladinske delavke_ce, pedagoge_inje in socialne delavce_ke, ki bi lahko metodo Zakonodajnega gledališča uporabili_e pri svojih aktivnostih. Zakonodajno gledališče je namreč mogoče uporabiti kjerkoli: v šolah, socialnih centrih, mestnih četrtih itd. Drugi dan pa je bil namenjen dramaturgiji Zakonodajnega gledališča, ki vključuje pomembna vprašanja, s katerimi se bomo soočale partnerske organizacije. Prvo vprašanje, ki smo si ga zastavili_e, je vloga empatije oz. poistovetenje gled-igralcev_k s protagonistom_ko znotraj Zakonodajnega gledališča. Boal se je pri metodi gledališča zatiranih naslanjal na Bertolta Brechta, ki je ostro nasprotoval empatiji, saj sočutje samo po sebi gled-igralcem ne omogoča razumevanja v strukture zatiranja. Vendar je pri tem ločeval empatijo, ki se porodi iz znanja, in empatijo, ki se porodi iz nevednosti. To pomeni, da bi Brecht ostro nasprotoval joku in razočaranju navijačev_ic zaradi poraza na nogometni tekmi, medtem ko bi povsem podpiral jok in jezo proti rigidnim, birokratiziranim institucijam, ki nečloveško obravnavajo ljudi v stiski, ki ju doživljajo gledalci_ke ob gledanju filma I, Daniel Blake (2016). Poleg razprave o taktikah in strategijah, kako spremeniti sistem od spodaj navzgor, so se odprla tudi druga vprašanja. Prvi problem, s katerim se bomo soočale partnerske organizacije pri vzpostavljanju Zakonodajnega gledališča, je, kako spodbuditi politično participacijo mladih. Zaradi korupcije, klientelizma in drugih spornih politikantskih praks mladi ne zaupajo več v politiko. Pasiviziranost mladih je posledica večletnega  sistemskega izključevanja mladih iz procesov odločanja, napaja pa jo mit o nepremostljivosti družbeno-političnega sistema, v katerem živimo. Drugi problem se glasi, kako organizirati mlade za skupno reševanje družbenih problemov. Zaradi vse večje individualizacije in tekmovalnosti, ki ju spodbuja neoliberalni kapitalizem, je med mladimi vse manj solidarnosti. Mladi se torej ne združujejo v politična gibanja, posledično pa ni kolektivnega upora, s katerim bi pritiskali na odločevalce_ke. Mladi bi zato morali ozavestiti, da lahko samo s kolektivnim bojem dosežemo družbene spremembe. Tretji problem pa se nanaša na motivacijo, in sicer kako motivirati mlade za nadaljnji boj, ko bodo trčili ob navidezno nepremostljive strukture oblasti. Oblastnikom namreč ni do tega, da bi se spremenil sistem, na katerem sloni njihova moč, zato je naravnan v smeri, kjer odloča manjšina namesto večine. V Mariboru zaradi nepripravljenosti župana Andreja Fištravca participatorni proračun še ni sprejet na nivoju celega mesta. Kljub pritiskom občanov_k. Smiselno je tudi vprašanje, koliko je učinkovit boj znotraj sistema in podpiranje reformističnih zakonov, ki dolgoročno ne odpravljajo zatiranja. Kljub temu smo vse štiri partnerske organizacije prvo srečanje zaključile z optimizmom. Vse se namreč že več let ukvarjamo z gledališčem zatiranih, vendar se želimo naučiti še več o Zakonodajnem gledališču tudi od ostalih partnerjev. Temu bosta služila tudi novo vzpostavljena blog in facebook stran (Legilab), kamor bomo redno objavljali_e svoje refleksije, izmenjavali_e izkušnje o gledaliških pristopih in razvijali_e tehnike Zakonodajnega gledališča.

Zakonodajno gledališče je lahko učinkovito orodje pri vključevanju mladih v procese odločanja. Boal je v svoji knjigi Theatre of the oppressed (1974) zapisal: »Theatre is a weapon … A weapon for liberation.« Čas je, da se osvobodimo in začnemo kreirati družbo, ki bo temeljila na solidarnosti in pravičnosti za vse. Moč odločanja je v naših rokah.

Avtor: Tomaž Podbevšek, prostovoljec v projektu LegiLAB 4 Progress, ki ga izvajamo v okviru programa Erasmus+, Ključni ukrep 2: Strateška partnerstva

Info: Pekarna Magdalenske mreže, Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Ob železnici 16, 2000 Maribor, 02 300 68 50, 041 481 246, infopeka@infopeka.org

170926-29-LegilabEdimburgh_14.jpg
170926-29-LegilabEdimburgh_66.jpg
170926-29-LegilabEdimburgh_75.jpg